KOLESARSKA JAKOBOVA POT - SLOVENIJA
KAKO SVA POSTALA JAKOBOVA ROMARJA
Leta 2003 sem si močno zaželela romanja s kolesom po caminu v Santiago de Compostela. Ideja je zorela leto dni. Nanjo sva se pripravljala z daljšimi kolesarjenji po Sloveniji in iskanjem literature o caminu. Kaj dosti je takrat ni bilo. V začetku leta 2004 sem pričela z iskanjem prevoza do Saint Jean pied de Porta v Franciji, kjer se prične najbolj poznana romarska pot Camino Frances. Na železniški postaji v Ljubljani so prijazno izdelali itinerarij prevoza z vlakom, ki bi trajal v eno smer skoraj 4 dni. Razlog neverjetno dolgega potovanja je bil problem prevoza koles na mednarodnih vlakih. Ker sva s prvomajskimi prazniki in z dodatnimi dnevi dopusta imela za prevoz in romanje na voljo le 13 dni, je bil tak prevoz nesprejemljiv.
Ko sem februarja med krašenjem domače cerkve povedala takratnemu kočevskemu župniku Tonetu Gnidovcu, da načrtujeva romanje po caminu in potarnala, da ne veva, kako priti v Španijo, me je vprašal, če poznam zakonca Rigler iz Ljubljane, ki sta pred tremi leti ustanovila Jakobovo društvo in po romanju po caminu napisala tudi knjigo z naslovom Blagor vama uboga reveža. Ne, o tem nisva nič vedela, sva pa se razveselila podarjene župnikove knjige, ki jo je dobil v dar od Riglerjevih in v kateri je bila tudi Metodijeva telefonska številka. Naslednji dan sem ga poklicala, upajoč, da bom dobila uporabne informacije o načinu prevoza. »Kdaj pa gresta«, je vprašal. »Od 23. aprila do 5. maja«, odgovorim. »V istem terminu gremo tudi mi«, se glasi odgovor. »Kdo vi«, želim hitro pojasnilo in ne morem verjeti, da se nekdo iz Slovenije odpravlja na isto pot v istem terminu. »Midva z ženo Marjeto v okviru Društva prijateljev poti sv. Jakoba, ki sva ga ustanovila leta 2000, peljeva en avtobus romarjev na camino Frances v Španijo. Približno 25 km na dan bomo prehodili, ostalih 75 pa se bomo prevozili z avtobusom,« razlaga. »O, Marija, a je to mogoče, da greste v popolnoma istem terminu kot načrtujeva midva, ali imate še kaj prostora v avtobusu«, hitim….«Avtobus je že poln, jutri bo še zadnji par dokočno potrdil svojo prisotnost. Če slučajno ne bosta šla na pot, gresta lahko z nami. Se slišimo jutri,« dobim, zame čudežni odgovor. Kar težko je bilo verjeti, da sva s klicem Metodija morda čez noč rešila problem prevoza. A naslednji dan sva res zadela tombolo. Poklical me je in sporočil: »Imata dva sedeža, lahko gresta z nami« Nekdo bi rekel, kakšno naključje! Drugi, imata pa srečo! Midva pa sva bila že takrat prepričana, da je to čudež in da nama je romanje na camino očitno usojeno. Kako bi sicer lahko načrtovala povsem isti termin kot Jakobovo društvo v Ljubljani, za katerega sploh nisva vedela, da obstaja in celo dobila prostor na tako rekoč že zaseden avtobusu, ker je en par odpovedal točno dan po tem, ko sem poklicala Metodija.
Nikoli še nisva kolesarila več kot štiri dni. 23.4.2004 sva se v daljno Španijo odpravila z mešanimi občutki velikega pričakovanja in hkrati negotovosti, kako bo potekalo kolesarjenje po deželi in poteh, ki jih ne poznava. Bova imela dovolj moči in časa zanjo? Za 860 km sva imela na voljo le 8 dni in pol? Kakšno bo vreme, bova dobila prenočišča, kjer jih bova potrebovala….In vendar odrešilna misel; če bi šlo karkoli narobe, sva imela Metodijevo telefonsko številko in nekje na poti naš avtobus. Po celonočni in celodnevni vožnji smo prispeli v Lurd. In naslednji dan pričeli s peš in najinim kolesarskim romanjem. Kasneje sva se trikrat srečala z našimi romarji in enkrat celo prespala v istem albergu – prenočišču. Kljub zahtevni poti in spremenljivemu vremenu (vozila sva po soncu, močnem vetru, dežju, toči in celo v snegu – meseca maja!) sva precej utrujena, a srečna, pravočasno prispela do romarske svete maše, ki je vsak dan ob 12. uri v baziliki sv. Jakoba v Santiagu.
METODIJU V ZAHVALO IN
SLOVO
3. junija 1999 se je pri maši narodov ob 12. uri v katedrali sv. Jakoba v Santiagu de Compostela zaslišal tudi glas "DOS PELEGRINOS A PIE E ESLOVENIJA" – DVA ROMARJA IZ SLOVENIJE. Za objavo slovenskih Jakobovih romarjev pri romarski maši na grobu apostola Jakoba Starejšega sta bila zaslužna Metodij in Marjeta Rigler, ena prvih slovenskih romarjev v sodobnem času. Pot camina ju je tako prevzela, da sta svoje vtise leta 2000 zapisala v knjigi Blagor vama uboga reveža in istega leta ustanovila Društvo poti sv. Jakoba v Sloveniji z namenom oživljanja tradicije srednjeveških slovenskih romanj v Santiago. Svoje moči in znanje sta s člani društva v prvih letih posvetila raziskovanju prastarih romarskih poti na slovenskih tleh. Po 10 letih dela je nastala prva Osrednja Jakobova pot od Slovenske vasi do Trsta in prvi vodnik za pešce Kje so tiste stezice. Hkrati je ob pešpoti kolesarska sekcija izdelala prvo kolesarsko romarsko pot. S prvim uspehom se je pravo dele šele pričelo. Metodij je že načrtoval Višarsko vejo in vodnik zanjo Bom grmovje posekal, travico požel in nato še Prekmursko-štajersko pot, ki je opisana v vodniku Bom naredil stezice, ki so včasih bile.
Ob njih so nastajale tudi kolesarske poti in obširen vodnik Slovenska kolesarska Jakobova pot zakoncev Štefanič. Leta 2014 smo dobili na zemljevidu Slovenije čudovit Jakobov romarski križ, po katerem je pričelo v okviru društva in izven njega romati iz leta v leto več peš in kolesarskih romarjev iz domovine in tujine. Številne Cerkve sv. Jakoba na poti so oživele z romarji, po mnogih letih so odprli Jakobov semenj, pomnožila se je molitev v naši domovini, povezovati so se pričeli romarji iz vse Slovenije, tako med seboj kot z duhovniki in ljudmi ob poti, oblikovala se je pomembna Jakobova skupnost, ki je obogatila verski prostor na Slovenskem in gotovo tudi pomnožila vero v Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa, katerega učenec je bil sv. Jakob.
Metodij je poskrbel tudi še za marsikaj drugega: za izdajo podobic ob pomembnih dogodkih, zgibank, potnih listin, romarska priznanja, za pečate in škatle zanje na poti, odprl je spletno stran društva, poskrbel je za promocijo in objave romanj v medijih, za javne predstavitve po različnih krajih Slovenije, povezoval se je z Jakobovimi društvi po Evropi, z ženo Marjeto pa sta postala tudi častna člana Jakobove bratovščine v Santiagu. S svojo zagnanostjo in zgledom sta vplivala tudi na delo kolesarske sekcije, ki je njune prve informacijske table dopolnila še z novimi postavitvami po Sloveniji in odprla tudi kolesarsko spletno stran. O romanju je bil posnet tudi dokumentarni film.
Vse to veliko delo zakoncev Rigler je bil tehten razlog za pridobitev odličja sv. Cirila in Metoda, ki sta ga s ponosom in hvaležnostjo prejela iz rok nadškofa Stanislava Zoreta letos, na god sv. Jakoba po 20-tih letih plodnega delovanja.
Toda božje poti niso v človekovih mislih. Čeprav marsikdaj zgleda, da jih lahko vsak sam načrtuje, pa slej ko prej ugotovi, da za izpeljavo vsakega načrta potrebuje božji blagoslov. In ko je poslanstvo na zemlji dopolnjeno, je slovo od tega sveta neizogibno. Metodij, komposteljski romar kot se je rad poimenoval in največji Jakobov romar v Sloveniji, kot ga je poimenoval v pogrebnem nagovoru nadškof Zore, je dopolnil svoje poslanstvo dva dni pred praznikom Vseh svetih in bil pokopan dva dni pred Zahvalno nedeljo. Utreya in buen camino je sta bila njegova pogosta pozdrava romarjem. Utreya in buen camino na večni Jakobovi poti ga danes pozdravljamo njegovi Jakobčki.
Kolesarska sekcija Društva prijateljev poti sv. Jakoba
No, pol ure sva jo zamudila, ker gre pot po pokrajini Galiciji ves čas gor dol, kar precej dodatno utruja. Po maši sva imela za ogled bazilike in groba sv. Jakoba, za nakup spominkov in pisanje razglednic ter pakiranje koles v avtobus le dve uri in pol časa. Ob 16.00 je bil že odhod avtobusa proti obali Atlantskega oceana v 80 km oddaljeno Finistero, kamor se odpravijo številni romarji pred odhodom domov. Izjemno hvaležna sva bila Metodiju, da nama je omogočil prevoz v Španijo in nazaj, čeprav ni bilo ravno enostavno v prtljažnike zložiti poleg 50 kovčkov še dve kolesi in dve polni kolesarski torbi.
Na dolgi poti domov sva zvedela nekaj več o takrat 4-letnem delovanju Jakobovega društva pri nas in hkrati dobila povabilo za včlanitev vanj. Ker nisva pohodnika, ampak predvsem zavzeta kolesarja, sprva nisva našla razloga za članstvo v »pohodnem« društvu. Ko pa sta Metodij in Marjeta predlagala, da ustanoviva kolesarsko sekcijo društva, saj da nimajo še nobenega kolesarja, pa se nama je zdelo to smiselno. Tako sva, po zagotovo božjem posredovanju in ne po naključju, postala leta 2004 člana Društva prijateljev poti sv. Jakoba, ustanovila kolesarsko sekcijo društva in prevzela veliko in lepo poslanstvo: trasiranje in označitev slovenske kolesarske Jakobove poti (Prekmursko-štajersko s pomočjo člana Braneta Bitenca).
Glede na potek dogodkov sva prepričana, da sva bila po božji previdnosti preko Metodija poklicana, da ravno midva postaviva traso kolesarskega camina po Sloveniji. Zato sva za to poslanstvo hvaležna Bogu, sv. Jakobu in Metodiju. Postavljanje in označevanje kolesarske poti ob pešpoti ni bilo enostavno delo, saj česa podobnega še nisva delala, a za vzor nama je bila Metodijeva vztrajnost, zagretost in neomajna volja, da v Sloveniji oživimo starodavno romarsko Jakobovo pot. In uspelo nam je.
Helena in Franc Štefanič